Čeprav tako UV svetloba z valovno dolžino 254 nm kot svetloba z valovno dolžino 222 nm delujeta po istem osnovnem principu – torej z uničevanjem mikroorganizmov preko poškodovanja njihovega genetskega materiala (DNK ali RNK) – obstaja med njima bistvena razlika v interakciji z živim tkivom. Klasična UV-C svetloba pri 254 nm, ki se že dolgo uporablja v dezinfekciji zraka, vode in površin, ima dovolj energije, da uniči bakterije in viruse, vendar prodre tudi globje v plasti kože in oči, kjer lahko poškoduje žive celice. Takšna izpostavljenost lahko povzroči opekline kože, vnetja roženice (fotokeratitis) ter dolgoročno poveča tveganje za kožni rak. Zaradi tega se UV 254 nm uporablja le v odsotnosti ljudi – na primer ponoči ali v zaprtih sistemih.
Po drugi strani pa UV svetloba z valovno dolžino 222 nm, imenovana tudi far-UVC, deluje nekoliko drugače. Čeprav ima še vedno dovolj energije, da razgradi DNK in RNK mikroorganizmov, je njena valovna dolžina krajša, kar pomeni, da se hitreje absorbira v zunanji plasti materialov in tkiv. V človeški koži jo popolnoma ustavi plast mrtvih celic (rožena plast), v očeh pa solzni film in epitelij, zato ne doseže živih celic, kjer bi lahko povzročila škodo. Mikroorganizmi, kot so bakterije in virusi, pa teh zaščitnih slojev nimajo, zato jih svetloba 222 nm učinkovito uniči že pri zelo majhnih odmerkih.
Raziskave v zadnjih letih so pokazale, da lahko UV 222 nm svetloba varno deluje v prisotnosti ljudi, ob ustrezno nadzorovanih dozah sevanja. Zaradi tega se razvija kot nova tehnologija za neprekinjeno razkuževanje zraka in površin v bolnišnicah, pisarnah, javnem prometu in drugih zaprtih prostorih, kjer je zmanjševanje prenosa okužb ključnega pomena. Far-UVC tako predstavlja prelomno rešitev, ki združuje visoko dezinfekcijsko učinkovitost klasične UV-C tehnologije z bistveno večjo varnostjo za ljudi, kar omogoča trajno in avtomatizirano zaščito pred širjenjem patogenov v vsakdanjem okolju.
Od leta 2013 se pojavlja vse več znanstvenih raziskav in objav, ki potrjujejo, da je UV 222 nm svetloba varna za ljudi in druge sesalce. Študije segajo od teoretičnih modelov do realnih eksperimentalnih testiranj, izvedenih v laboratorijih in dejanskih okoljih.
Ena izmed pomembnejših raziskav, ki jo je izvedla skupina Louise Finlayson, je pokazala, da manj kot 0,1 % svetlobe UV 222 prodre skozi zunanjo plast kože, ki jo sestavljajo odmrle celice. Prav ta izjemno majhna penetracija je ključni razlog, zakaj UV 222 ne predstavlja nevarnosti za sesalce — svetloba namreč ne doseže DNK ali RNA v živih celicah, saj so te zaščitene z več plastmi debelejšega tkiva.
Zanimiv je tudi eksperiment, v katerem je prostovoljec izpostavil svojo roko UV 222 svetlobi v odmerku, ki je bil skoraj 200-krat višji od trenutno dovoljene dnevne vrednosti (TLV) po evropski zakonodaji (23 mJ/cm²). Po najnovejših ameriških smernicah, ki upoštevajo nove raziskave, je meja za varno izpostavljenost 160 mJ/cm² za oči. Kljub tako visoki izpostavljenosti ni bilo zaznati nobenih poškodb, opeklin ali rdečice na koži prostovoljca. Šele pri ekstremno visoki dozi 6000 mJ/cm² je bila opažena rahla porumenelost kože, ki pa je izginila po nekaj urah, brez kakršnih koli trajnih posledic.
Dodatni testi so proučevali učinke dolgotrajne izpostavljenosti UV 222 nm. V 66-tedenski študiji (Welch et al., 2022) so miši izpostavljali UV 222 svetlobi pet dni na teden po osem ur, pri čemer so bile uporabljene doze, bistveno višje od zakonsko dovoljenih. Rezultati so pokazali, da pri nobeni živali niso opazili pojava kožnih tumorjev, sprememb tkiva ali drugih negativnih učinkov. Zdravstveno stanje izpostavljenih miši je bilo primerljivo s kontrolno skupino, kar dodatno potrjuje varnost dolgotrajne uporabe UV 222 svetlobe.
Opravljene so bile tudi številne druge raziskave, ki vse dosledno kažejo, da UV 222 nm ne povzroča poškodb kože ali sprememb v strukturi tkiva.
Posebej zanimiva so tudi vprašanja glede varnosti uporabe UV 222 na poškodovani koži ali pri kirurških posegih, kjer so tkiva neposredno izpostavljena svetlobi. V ta namen je bila izvedena študija na zajcih, kjer so raziskovalci pet različnih vrst tkiv izpostavili UV 222 radiaciji. Rezultati so pokazali, da na nobenem izmed tkiv ni bilo zaznati poškodb ali strukturnih sprememb, kar potrjuje, da je UV 222 varna tudi za nezaščitena oziroma odprta tkiva.
Izvedene so bile tudi študije o vplivu UV 222 svetlobe na oči, ki so pokazale, da ta valovna dolžina ne prodre skozi zunanje plasti očesa, kot sta roženica in veznica. Do prvih znakov morebitnih poškodb je prišlo šele pri izjemno visokem odmerku nad 3500 mJ/cm², kar pomeni več kot 150-kratnik priporočene dnevne mejne vrednosti.
Poleg laboratorijskih testov je bila izvedena tudi triletna klinična študija na ljudeh, v kateri so udeleženci dlje časa redno prihajali v stik z UV 222 svetlobo. Rezultati so pokazali, da pri nobenem izmed preiskovancev ni bilo zaznati poškodb oči ali sprememb v očesnem tkivu, kar dodatno potrjuje varnost UV 222 pri pravilni uporabi.
Na podlagi dosedanjih raziskav, laboratorijskih testov in kliničnih študij je jasno, da je UV svetloba z valovno dolžino 222 nm varna za ljudi in druge sesalce. Zaradi izjemno majhne penetracije ne doseže živih celic kože ali oči, kar pomeni, da ne povzroča opeklin, poškodb DNK ali drugih dolgoročnih zdravstvenih posledic. Hkrati pa ima UV 222 nm dovolj energije, da učinkovito uničuje bakterije, viruse in druge mikroorganizme. Tako je tehnologija far-UVC obetavna rešitev za stalno razkuževanje zraka in površin v bolnišnicah, javnih prostorih, pisarnah in šolah ob prisotnosti ljudi, saj združuje visoko učinkovitost proti patogenom z minimalnim tveganjem za zdravje ljudi. Zaradi doslednih rezultatov, ki potrjujejo varnost UV 222 nm tudi pri dolgotrajni izpostavljenosti, lahko rečemo, da gre za varno, sodobno in učinkovito metodo dezinfekcije, primerljivo s tradicionalnimi UV-C sistemi, vendar primerna tudi za uporabo v prisotnosti ljudi.
